Dva tedna sem potrebovala, da mi je meditacija pomagala. Samo dva tedna. Kdo bi si mislil, da bom lahko iz tega, ko sem bila šest mesecev živčna razvalina, v dveh tednih ponovno pomirjena. Še dobro, ker res nisem bila več za nikamor. Vse je bilo narobe, nič nisem imela po kontrolo, a vse sem želela imeti pod kontrolo. Če bi nadaljevala še kakšen mesec na ta način, mi tudi meditacija ne bi pomagala, temveč prej kakšna pomirjevala. Veliko o meditaciji si lahko preberete na www.zareksrece.si.

Prepričana sem bila, da ne bom zdržala niti deset minut na začetku, pa sem presenečeno pogledala na uro, ko je bila že dobra ura mimo od takrat, ko sem začela. Kot da bi tako potrebovala to, da se je telo v sekundi aktiviralo. Prve teden sem vsak večer delala to po več kot eno uro brez težav. Naslednji teden je bilo pa različno. Včasih je meditacija trajala pol ure, spet drugič eno uro, ampak nikdar manj kot pol ure. Sedaj je pa tudi različno vsak dan. Prav ne morem verjeti, da nimam nobenih težav s tem. Kadarkoli meditacija dolgo ni bila prisotna v mojem življenju je bil začetek enak, kakor od Julie Roberts v filmu Jej, moli, ljubi, ko ni zdržala niti ene minute. Točno to sem bila jaz. Brez fokusa in potrpežljivosti. In ne bom lagala, vedno je trajalo en mesec najmanj, da sem osvojila te veščine. Zato mi je še toliko bolj fascinantno, ko mi je sedaj že takoj na začetku vse uspelo. Malce se vseeno lovim, ne bom lagala, ampak bistveno manj, kakor sem se običajno.

Morda je razlog ta, da sem končno v pravi fazi, da lahko meditacija postane moj del življenja na dolgi rok. Bil bi res že skrajni čas. Vedno sem si to želela. Ampak nikdar se ni izšlo na dolgi rok. Vedno sem po nekaj mesecih prišla do točke, ko me je meditacija minila in sem jo postavila neznano kam.…