Nekaj časa nazaj sem začel opažati, da očeta vse bolj pogosto mučijo sklepi. To mi je bilo precej čudno, kajti vedno je bil tip človeka, ki se je zelo rad gibal. Zaradi tega smo se tudi pogosto skupaj odpravljali na kakšne pohode, kdaj tudi v hribe. Ko pa ga je začelo tisto matrati, je postal čisto drug človek, saj se je prav videlo, da ni več tako vesel, kot je bil včasih. Začel je odpovedovati izlete, manj se je smejal in večkrat samo sedel doma. Takrat sem prvič resno pomislil, da nekaj ni v redu.

Ko pa se je končno odpravil do zdravnika, je na žalost ugotovil, da ga je prizadel revmatoidni artritis. To ga je še bolj potrlo, ker je izvedel, da se revmatoidni artritis ne more kar tako pozdraviti in da ni zdravila, ki bi ga lahko vzel ter bi to povsem odpravilo. Spomnim se, kako je prišel domov precej tiho in zamišljen. Bolezen ga ni prizadela samo fizično, ampak tudi psihično. Zdelo se mu je, kot da mu je bilo nekaj odvzeto. Najbolj ga je skrbelo to, da ne bo več mogel živeti tako aktivno kot prej.

Na srečo pa vse ni bilo tako črno. Zdravnik mu je namreč povedal, da lahko sam naredi veliko za izboljšanje stanja. Razložil mu je, da se lahko revmatoidni artritis omeji oziroma ublaži, če poskrbi za ustrezno prehrano, raztezanje ter varno in zadostno gibanje. Sčasoma mu je to res zelo pomagalo in vrnil se je v bolj aktivno življenje. Seveda ni šlo čez noč. Potrebno je bilo veliko discipline, potrpežljivosti in prilagajanja. Začel je z lažjimi vajami, spremenil določene prehranske navade in redno hodil na kontrole. Danes sicer še vedno pridejo dnevi, ko ga sklepi opozorijo nase, a razlika je očitna. Spet hodi na krajše pohode in je veliko boljše volje. Revmatoidni artritis mu je sicer spremenil življenje, a ga ni ustavil.