Za babico po magnezijevo olje v bližnjo lekarno
Po prihodu domov iz službe me je moja mama prosila, če bi se hotel oglasiti pri babici, ker nekaj potrebuje iz lekarne, nekakšno magnezijevo olje.
Razumljivo, saj mama s takšno visoko vročino ne more ravno pohajati naokrog. Po kosilu se še stuširam in kar s kolesom odvihram na drugi konec mesta do babice, da mi točno pove kaj potrebuje in kje naj kupim to magnezijevo olje. Babica se že bliža stotici in je razumljivo, da ji priskočimo na pomoč ko jo potrebuje. Drugače je še vedno mobilna in sama skrbi zase, do lekarne pa je vseeno malo prehuda. Dokler je bil dedek še živ je on poskrbel za takšne malenkosti, zdaj pa ga ni več in mi vnuki priskočimo na pomoč. Listek in denar sta me že čakal na mizi v kuhinji. Zraven je še priložila embalažo, da bom ja vzel točno takšno magnezijevo olje kot ga je imela do sedaj. Ja, ti stari ljudje ničesar ne vržejo proč, vsa šparajo, ves bo še enkrat prav prišlo vedno reče, ko se mama razjezi zakaj toliko ropotije po stanovanju. Pograbim listek in denar ter se odpravim. Vmes se še ustavim v trgovini po nekaj sadja, mandarine in banane babici najbolje teknejo, pa še kavo za poštarja je pripisala na liste, tisto ta boljšo, rdečo sto gramsko vzemi, je še zaklicala za menoj, da sem jo tudi skozi zaprta vrata slišal na stopnišče. V lekarni pa gneča, se pozna prehod poletja v jesen, ljudje so prehlajeni in bolni. Ko pridem na vrsto prodajalki za pultom povem, da potrebujem magnezijevo olje in pokaže prazno embalažo.
Pokima in se izgubi med policami. Čez čas pride nazaj s škatlico v roki, srečo imate, zadnja je, je še dodala, medtem, ko je pisala račun za magnezijevo olje. Škatlico pospravim v vrečko in se po najkrajši poti vrnem do babice, ki me je že nestrpno čakala na oknu svojega stanovanja.…