Moj sin že nekaj časa igra na kitaro. Vsak teden hodi na učenje kitare. Kitaro je začel igrati že v vrtcu, ko je sam izrazil željo. Jaz sem tisto leto hodila na vaje klavirja, da bi osvežila svoje znanje, pa sem ga včasih vzela z seboj, ker moža še ni bilo doma. Tako se je navadil, da hodi zraven mene.

No, pa je učiteljica ugotovila, da on neprestano gleda kitare, ki so bile na zidu in enkrat ga je vprašala, če si želi malo zaigrati na kitaro. To pa je bil trenutek, ko je on spoznal, da si želi igrati na kitaro. Seveda sem ga vpisala v glasbeno šolo. Bila sem vesela, da kaj igra, saj sem tudi sama igrala na klavir.

Potem pa je prišel en deževni vikend in bila sva doma. Kar naenkrat se je sin usedel za moj klavir, si preko računalnika nastavil lahke pesmi in jih začel igrati. Nato pa se je igranje zavleklo čez celi dan. Prepričana sem bila, da je igral le čez vikend, ker mu je bilo dolgčas, potem pa sem videla, da je z igranjem nadaljeval. Takoj, ko je prišel iz šole, se je usedel za klavir in igral. Res sem bila presenečena, ker ga je bilo treba vedno usmerjati pri kakšnih opravilih, še za kitaro sem se morala včasih kregati, da mora vaditi.

Sedaj že tako sam igra na klavir dva meseca. Kar nekaj pesmi zna na pamet. Ko sem videla, da je dobil takšno veselje, sem ga hotela vpisati v glasbeno šolo, da bi igral klavir, pa sem se hitro premislila, ker sem se bala, da ga ne bo več veselilo. Tako ga sedaj pustim, da klavir igra po svojih željah ali igra prav ali narobe, pa me čisto nič ne zanima, ker vidim, kako zelo uživa. Naj traja.…