Že od malih nog sem si vedno želela živeti nekje blizu morja, a to nikoli ni bilo mogoče. Starši nikoli niso imeli takšna želja, zato smo vedno nekako živeli v središču Slovenije. To mi je bilo seveda zelo nepravično. Je pa tudi res, da sem bila zelo majhna in zamerljiva.

Od takrat naprej sem vedno sanjala o stanovanju na Obali. Stanovanje na Obali je bilo nekaj, o čemer sem vedno govorila in tudi svoji mami sem pripovedovala, kako bom jaz odrasla in odšla na Obalo. Mama me nikoli ni jemala tako zelo resno, zato si je vedno le podpirala, čeprav si je v sebi mislila, da verjetno ostanem doma. Stanovanje na Obali pa je bilo nekaj, kar sem jaz res močno tuhtala. Končno sem prišla na faks in začela razmišljati o svoji prihodnosti. Še vedno sem imela v spominu, da si želim živeti nekje blizu morja in tega res nikoli nisem opustilo.

Začela sem iskati stanovanja. Najprej sem seveda vedela, da bom potrebovala službo, predno se preselim nekam daleč. Potem pa sem našla neko stanovanje na Obali, ki mi je bilo res zelo všeč. Seveda. V tistem času sem imela prihranjenega že nekaj denarja in sem si lahko privoščila prvo najemnino. Poiskala sem si službo in takoj ko sem dobila službo, sem se lepo pogumno odpravila na Obalo. Ko sem to povedala moji mami seveda ni morala verjeti, saj je mislila, da so takrat bile to le sanje, ki se mi ne bodo uresničile. Rekla sem ji, da sem ji to govorila že od malih nog in da sem mislila resno. Pokazala sem ji stanovanje na Obali in res ji je bilo všeč.

Šele ko sem se odselila, je dojela, da gre zares in da res odhaja. Lepo sem spakirala kovčke in šla v mojo novo stanovanje na Obali. S to odločitvijo sem bila res zadovoljna in nisem morala verjeti, da mi je uspelo, ne glede na to, da sem o tem sanjala že od malih nog.…